Nagovoril nas je g. nadžupnik Franc Linasi. Spregovoril je o župniji na splošno. Župnija je farno občestvo, je teritorialna skupnost vernih. Župnije, ki so nastale na našem ozemlju pred letom 1100, se imenujejo pražupnije. Župniku je zaupana pastoralna oskba župljanov s strani škofa. Delijo se na teritorialne (je omejena na neko ozemlje in je podrejena dekaniji) in personalne župnije (ni omejena na teritorij, nesposredno podrejena škofiji - bolniška župnija). 
Življenje župnije se je skozi zgodovino spreminjalo. Ob postavitvi krstnega kamna se je začela pisati krstna knjiga, prav tako mrliška ter poročna knjiga na začetku 17. stoletja. Cerkev z oltarjem je srce občestva. Vizija g. nadškofa je, da se naj ne bi nobena župnija ukinila (ukinila se bo sama, ko ne bo več vernikov). 
Izziv za udeležence pogovora: župnija nam je zavetje, kdaj smo srečni, da imamo župnijo?
- brez župnije, brez duhovne hrane bi se počutila prazno
- v župniji se počutim domače, spoznala enako misleče
- pomembno je župnijsko občestvo, povezovanje ljudi
- verniki smo nosilci življenja v kraju, smo pričevalci
- obisk maše v cerkvi je čisto nekaj drugega, kot pa jo spremljat po televiziji
- korenine oz. pripadnost je še vedno prisotna rojstnemu kraju (se pa ruši, ni tako celovita kot pred desetletji, se malo izgublja)
- občestvo pokojnih je del nas.

Župnija nam je zavetje in priložnost, da svoje krščanstvo lepše živimo.
Mozaik, ki ga sestavljamo vsi župnijski sodelavci kot tudi ostali verniki, naj bo še naprej pester, vsak izmed nas pa naj prispeva kamenček k temu mozaiku.