Zdravnica Mira Cajnkar Kac nam je povedala nekaj stvari o zasvojenosti iz zdravniškega vidika. Zasvojenost je začetek, je kronična bolezen. Poznamo nekemično zasvojenost: igre na srečo, družbena omrežja, nakupovanje, delo, partnerski odnosi. Kemična zasvojenost: mamila, alkohol, kava. Znaki, ko človek drsi v zasvojenost: skrivnostno obnašanje, na zunaj se spremeni, nenaspan, finančne težave, čustvena nestabilnost, težave pri opravljanju obveznosti, ni potrebe po druženju. 
Kako pomagamo zasvojencu? Na silo ne! Poskušamo se pogovarjati - če je pripravljen na pogovor, ga poslušamo. Pri zasvojenosti trpi vsa družina, pristop mora biti sočuten. 
V nadaljevanju je spregovoril Polde Korat, župnik iz Podgorja, ki je prehodil pot zasvojenosti in osvoboditve. Pot zasvojenosti se je začela v bogoslovju, v enem dnevu je bil sposoben obiskat veliko gostiln. V veliko oporo mu je bil gospod Tine (župnija  Šentilj - tam je bil Poldi kaplan), njemu je lahko zaupal. Bil je na čisti nuli, za pot zdravljenja se je odločil sam ob podpori takratne zdravnice, ki mu je vse uredila za sprejem v bolnico Maribor.
V Mariboru so ga seznanili, da nimajo čarobne palice, sprejel je zdravljenje, kjer je bil tri mesece. Opisal je dan zdravljenja: telovadba, zajtrk, terapije (samo pogovor), predstavitev sebe pred celo skupnostjo, delovne terapije (delo na vrtu, mizarska dela ...), opravljali so tudi dežurstva v psihiatrični bolnici. Za njega so bile to najtežje duhovne vaje, ki jih ne bil nikoli več ponavljal. Po zaključenem zdravljenju je še 5 let hodil na Ravne v klub. Konec aprila pa bo že 30 let od začetka zdravljenja. Vedno je pripravljen pomagat in svetovat ljudem v težkih situacijah. 

Vabljeni tudi na naslednji pogovorni večer.